SIST EN 197-1:2001
(Main)Cement - Part 1: Composition, specifications and conformity criteria for common cements
Cement - Part 1: Composition, specifications and conformity criteria for common cements
This Part of this European Standard defines and gives the specifications of 27 distinct common cement products and their constituents. The definition of each cement includes the proportions in which the constituents are to be combined to produce these distinct products in a range of six strength classes. The definition also includes requirements the constituents have to meet and the mechanical, physical and chemical requirements of the 27 products and strength classes. This Part of this European Standard also states the conformity criteria and the related rules. Necessary durability requirements are also given.
Zement - Teil 1: Zusammensetzung, Anforderungen, und Konformitätskriterien von Normalzement
Dieser Teil von prEN 197:1999 legt die Eigenschaften und Anforderungen von 27 unterschiedlichen Normalzementprodukten und ihren Bestandteilen fest. Die Definition jeder Zementart enthält die Anteile der Bestandteile, die erforderlich sind, um diese verschiedenen Produkte in sechs Festigkeitsklassen herzustellen. Die Definition enthält auch Anforderungen, die die Bestandteile erfüllen müssen sowie die Anforderungen an mechanische, physikalische und chemische Eigenschaften dieser 27 Produkte und Festigkeitsklassen.
Ciment - Partie 1: Composition, spécifications et criteres de conformité des ciments courants
La présente partie du prEN 197:1999 définit et présente les spécifications de 27 ciments courants différents et de leurs constituants. La définition de chaque ciment inclut les proportions dan lesquelles les constituants doivent etre associés pour produire ces produits différents dans une plage de six classes de résistance. La définition comporte également des exigences que les constituants doivent satisfaire ainsi que les exigences mécaniques, physiques et chimiques applicables a ces 27 produits et aux classes de résistance.
Cement - 1. del: Sestava, zahteve in merila skladnosti za običajne cemente
General Information
Relations
Standards Content (Sample)
2003-01.Slovenski inštitut za standardizacijo. Razmnoževanje celote ali delov tega standarda ni dovoljeno.Zement - Teil 1: Zusammensetzung, Anforderungen, und Konformitätskriterien von NormalzementCiment - Partie 1: Composition, spécifications et criteres de conformité des ciments courantsCement - Part 1: Composition, specifications and conformity criteria for common cements91.100.10Cement. Mavec. Apno. MaltaCement. Gypsum. Lime. MortarICS:Ta slovenski standard je istoveten z:EN 197-1:2000SIST EN 197-1:2001en01-februar-2001SIST EN 197-1:2001SLOVENSKI
STANDARDSIST ENV 197-1:20001DGRPHãþD
SIST EN 197-1:2001
SIST E
...
SLOVENSKI SIST EN 197-1
prva izdaja
STANDARD
april 2002
Cement – 1. del: Sestava, zahteve in merila skladnosti za običajne cemente
(istoveten z EN 197-1:2000)
Cement - Part 1: Composition, specifications and conformity criteria for common
cements
Ciment - Partie 1: Composition, spécifications et critères de conformité des
ciments courants
Zement - Teil 1: Zusammensetzung, Anforderungen und Konformitätskriterien
von Normalzement
Deskriptorji: Cementi, sestava, definicija, lastnost, portlandski cementi, žlindrini cementi,
cementni klinker, pucolani
Referenčna številka
ICS 91.100.10 SIST EN 197-1:2002 (sl)
Nadaljevanje na strani II in od 1 do 24
© Standard je založil in izdal Slovenski inštitut za standardizacijo. Razmnoževanje ali kopiranje celote ali delov tega standarda ni dovoljeno.
---------------------- Page: 1 ----------------------
SIST EN 197-1 : 2002
NACIONALNI UVOD
Standard SIST EN 197-1 (sl), Cement – 1. del: Sestava, zahteve in merila skladnosti za običajne
cemente, prva izdaja, 2002, ima status slovenskega standarda in je istoveten evropskemu standardu
EN 197-1 (en), Cement - Part 1: Composition, specifications and conformity criteria for common
cements, 2000.
NACIONALNI PREDGOVOR
Evropski standard EN 197-1:2000 je pripravil tehnični odbor Evropskega komiteja za standardizacijo
CEN/TC 51, Cement in gradbeno apno.
Slovenski standard SIST EN 197-1:2002 je prevod evropskega standarda EN 197-1:2000. V primeru
spora glede besedila slovenskega prevoda v tem standardu je odločilen izvirni evropski standard v
angleškem jeziku. Slovensko izdajo standarda je pripravila delovna skupina SIST/TC CAA/WG 1
Cement, potrdil pa tehnični odbor SIST/TC CAA Mineralna veziva in zidarstvo.
Ta slovenski standard je dne 2002-03-27 odobrila direktorica SIST.
ZVEZE S STANDARDI
S prevzemom tega evropskega standarda veljajo za omejeni namen referenčnih standardov vsi
standardi, navedeni v izvirniku.
PREDHODNA IZDAJA
SIST ENV 197-1:2000 (sl) Cement - Sestava, zahteve in merila skladnosti - 1. del: Običajni cementi
OPOMBE
- Povsod, kjer se v besedilu standarda uporablja izraz “evropski standard”, v
SIST EN 197-1:2002 to pomeni “slovenski standard”.
- Nacionalni uvod in nacionalni predgovor nista sestavni del standarda.
- Ta nacionalni dokument je istoveten z EN 197-1:2000 in je objavljen z dovoljenjem
CEN
Rue de Stassart 36
1050 Bruselj
Belgija
This national document is identical with EN 197-1:2000 and is published with the permission of
CEN
Rue de Stassart 36
1050 Bruxelles
Belgium
II
---------------------- Page: 2 ----------------------
EVROPSKI STANDARD EN 197-1
EUROPEAN STANDARD
NORME EUROPÉENNE
EUROPÄISCHE NORM junij 2000
ICS 91.100.10 Nadomešča ENV 197-1:1992
Cement - 1. del: Sestava, zahteve in merila skladnosti
za običajne cemente
Cement - Part 1: Composition, Ciment - Partie 1: Composition, Zement - Teil 1: Zusammensetzung,
specifications and conformity spécifications et critères de Anforderungen, und Konformitäts -
criteria for common cements conformité des ciments courants kriterien von Normalzement
Ta evropski standard je 21. maja 2000 odobril CEN.
Člani CEN morajo ravnati v skladu s poslovnikom CEN/CENELEC, ki določa pogoje, pod katerimi dobi
ta standard status nacionalnega standarda brez kakršnih koli sprememb. Sezname najnovejših izdaj
teh nacionalnih standardov in njihove bibliografske podatke je možno dobiti na zahtevo pri Centralnem
sekretariatu ali članih CEN.
Ta evropski standard obstaja v treh uradnih izdajah (angleški, francoski, nemški). Izdaje v drugih
jezikih, ki jih člani CEN na lastno odgovornost prevedejo in izdajo ter prijavijo pri Centralnem
sekretariatu, veljajo kot uradne izdaje.
Člani CEN so nacionalni organi za standarde Avstrije, Belgije, Češke republike, Danske, Finske,
Francije, Grčije, Irske, Islandije, Italije, Luksemburga, Nemčije, Nizozemske, Norveške, Portugalske,
Španije, Švedske, Švice in Združenega kraljestva.
CEN
Evropski komite za standardizacijo
European Committee for Standardization
Comité Européen de Normalisation
Europäisches Komitee für Normung
Centalni sekretariat: Rue de Stassart 36, B-1050 Bruselj
Ref. št. EN 197-1:2000 E
---------------------- Page: 3 ----------------------
SIST EN 197-1 : 2002
VSEBINA Stran
Predgovor.3
Uvod.4
1 Obseg in področje uporabe.4
2 Zveze s standardi.4
3 Definicije.5
4 Cement.6
5 Sestavine .6
6 Sestava in označevanje .10
7 Mehanske, fizikalne in kemijske zahteve ter zahteve za trajnost .12
8 Standardno označevanje .13
9 Merila skladnosti .14
Dodatek A (informativni): A-odstopanja .19
Dodatek ZA (informativni): Pogoji za označevanje običajnih cementov,
ki sodijo pod Direktivo ES o gradbenih proizvodih, z znakom CE.20
2
---------------------- Page: 4 ----------------------
SIST EN 197-1 : 2002
Predgovor
Ta evropski standard je pripravil tehnični odbor CEN/TC 51 Cement in gradbena apna, katerega
sekretariat sodi pod IBN.
Ta evropski standard nadomešča ENV 197-1:1992.
Ta evropski standard dobi status nacionalnega standarda z objavo istovetnega besedila ali z
razglasitvijo najpozneje do decembra 2000. Nacionalne standarde, ki so v nasprotju s tem standardom,
je treba umakniti najpozneje do decembra 2000.
Izdaja iz leta 1992 je bila preoblikovana v skladu s pravili PNE, vključena je bila revidirana 9. točka, ki jo
je pripravila CEN/TC 51/WG 13, upoštevani so bili rezultati poizvedb, ki sta jih izvedla CEN/TC 51 leta
1995 in CEN leta 1998.
EN 197-1 je bil pripravljen na podlagi mandata, ki sta ga CEN dala Evropska komisija ter Evropsko
združenje za prosto trgovino in upošteva bistvene zahteve direktiv(e) ES.
Za zvezo z direktivo(ami) ES glej informativni dodatek ZA, ki je sestavni del EN 197-1.
Pobudo za pripravo standarda za cement je dala leta 1969 Evropska gospodarska skupnost (EGS). Na
zahtevo ene od držav članic je bilo delo leta 1973 oddano Evropskemu komiteju za standardizacijo
(CEN). Izdelava standarda za cement za zahodnoevropske države, države EGS in EFTA je bila
zaupana tehničnemu odboru CEN/TC 51.
Prva poizvedba, ki je bila na pobudo CEN/TC 51 izvedena sredi sedemdesetih let, je pokazala, da je
tedaj obstajalo skoraj 20 različnih vrst cementov, ki so bili vsi standardizirani na nacionalni ravni in so se
v lokalnih razmerah izkazali za primerne za običajno ali za posebno uporabo. Ovrednotenje rezultatov
poizvedbe je pokazalo, da so različni izvori surovin, različne podnebne razmere in različni socialno-
kulturni običaji v različnih območjih zahodne Evrope razlog za razvoj značilne arhitekture in različnih
tehnologij gradnje, zato pa tudi za veliko raznovrstnost cementov. Enak ali podoben cement se lahko
uporablja na različne načine, za zelo različne konstrukcije in z bistveno različnimi zahtevami za njegovo
obnašanje v lokalnih podnebnih razmerah.
Zato je CEN/TC 51 v zgodnjih osemdesetih letih sklenil, da v standard vključi samo tiste cemente, ki se
uporabljajo za vsak nearmirani in armirani beton in jih pozna večina držav zahodne Evrope, ker jih
proizvajajo in uporabljajo že veliko let. Mnenje CEN/TC 51 je bilo, naj bodo cementi, ki so bolj
regionalnega pomena, standardizirani na nacionalni ravni. Na tej podlagi je bil pripravljen osnutek
standarda za cement iz leta 1989, vendar ni dobil potrebne večine za sprejem, ker je nekaj držav želelo,
da se vključijo vsi na nacionalnih ravneh standardizirani cementi, in ker Direktiva ES (89/106/EEC) o
gradbenih proizvodih zahteva, da se vključijo vsi tradicionalni in dobro preskušeni cementi, da se tako
odstranijo tehnične ovire pri trgovanju na področju gradbeništva.
Še vedno ni meril za opredelitev "tradicionalen" in "dobro preskušen". Druga poizvedba, ki jo je v letu
1990 izvedel CEN/TC 51, je pokazala, da obstaja še nadaljnjih 50 različnih vrst cementov, ki so
standardizirani na nacionalni ravni. Izkazalo se je, da se nekateri cementi, ki jih imajo posamezni
nacionalni organi za standardizacijo za tradicionalne, proizvajajo in uporabljajo že desetletja in je bila
njihova trajnost dokazana v praksi. V nasprotju s tem so posamezni nacionalni organi za
standardizacijo nekaterih držav šteli za tradicionalne in dobro preskušene tudi cemente, ki so v
proizvodnji le nekaj let in so na nacionalni ravni standardizirani le eno ali dve leti.
Zaradi velikega števila različnih cementov je bilo treba ločiti "običajne cemente" od “posebnih
cementov”, ki imajo posebne ali dodatne lastnosti. Namen EN 197-1 je predpisati sestavo, zahteve in
merila skladnosti za običajne cemente. Vključeni so vsi običajni cementi, ki jih imajo posamezni
nacionalni organi za standardizacijo v CEN za tradicionalne in dobro preskušene. Da bi upoštevali vse
različne cemente, so bile vpeljane vrste cementa na osnovi sestave in klasifikacija na osnovi trdnosti.
Strjevanje teh cementov temelji predvsem na hidrataciji kalcijevih silikatov. Običajni cementi s
posebnimi lastnostmi in cementi z drugačnimi mehanizmi strjevanja bodo obravnavani v drugih delih
tega evropskega standarda ali v drugih evropskih standardih.
3
---------------------- Page: 5 ----------------------
SIST EN 197-1 : 2002
Zahteve EN 197-1 temeljijo na rezultatih preskusov cementa, opravljenih v skladu z EN 196-1, -2, -3, -5,
-6, -7 in -21. Shema za ovrednotenje skladnosti običajnih cementov je predpisana v EN 197-2.
Dodatek A je informativen.
V skladu s poslovnikom CEN/CENELEC je objava tega evropskega standarda obvezna za naslednje države:
Avstrijo, Belgijo, Češko republiko, Dansko, Finsko, Francijo, Grčijo, Islandijo, Irsko, Italijo, Luksemburg,
Nemčijo, Nizozemsko, Norveško, Portugalsko, Španijo, Švedsko, Švico in Združeno kraljestvo.
Uvod
Upoštevati je treba, da imajo različni cementi različne lastnosti in da se pri uporabi različno obnašajo. V
EN 197-1 so vključeni tisti preskusi obnašanja pri uporabi, ki so že na voljo (npr. čas vezanja, trdnost in
prostorninska obstojnost). CEN/TC 51 pripravlja tudi dodatne preskuse, ki so potrebni za predpisovanje
obnašanja cementa pri uporabi. Do takrat mora biti izbira cementa, posebno njegove vrste in/ali
trdnostnega razreda v zvezi z zahtevami za trajnost, ki so odvisne od stopnje izpostavljenosti in vrste
konstrukcije, v katero se cement vgrajuje, v skladu z ustreznimi standardi in/ali predpisi za beton ali
malto, ki veljajo v kraju uporabe.
1 Obseg in področje uporabe
EN 197-1 določa in postavlja zahteve za 27 različnih običajnih cementov in njihove sestavine. Definicija
vsakega cementa vključuje deleže, v katerih se morajo sestavine mešati, da bi se proizvedli ti različni
proizvodi, ki obsegajo šest trdnostnih razredov. Definicija vključuje tudi zahteve, ki jim morajo ustrezati
sestavine, ter mehanske, fizikalne in kemijske zahteve za 27 proizvodov in posamezne trdnostne
razrede. EN 197-1 določa tudi merila skladnosti in s tem povezana pravila. Dane so tudi potrebne
zahteve za trajnost.
OPOMBA 1: Poleg predpisanih zahtev je pomembna tudi izmenjava dodatnih informacij med proizvajalcem cementa in
uporabnikom. Postopki za takšno izmenjavo v EN 197-1 niso obravnavani, temveč jih je treba obravnavati skladno
z nacionalnimi standardi ali predpisi, lahko pa se zanje dogovorita zainteresirani stranki.
OPOMBA 2: Beseda “cement” se v EN 197-1 uporablja samo v zvezi z običajnimi cementi, če ni določeno drugače.
2 Zveze s standardi
EN 197-1 z datiranimi ali nedatiranimi sklicevanji vključuje določila iz drugih publikacij. Zveze s standardi so
navedene na ustreznih mestih v besedilu, v nadaljevanju pa so navedene publikacije. V EN 197-1 se pri
datiranih sklicevanjih poznejša dopolnila ali spremembe katerekoli publikacije upoštevajo le, če so vanje
vključene z dopolnilom ali revizijo. Če navedeni standardi niso datirani, velja njihova zadnja izdaja.
EN 196-1 Metode preskušanja cementa - 1. del: Določevanje trdnosti
EN 196-2 Metode preskušanja cementa - 2. del: Kemična analiza cementa
EN 196-3 Metode preskušanja cementa - 3. del: Določevanje časa vezanja in
prostorninske obstojnosti
EN 196-5 Metode preskušanja cementa - 5. del: Določevanje pucolanske aktivnosti
pucolanskih cementov
EN 196-6 Metode preskušanja cementa - 6. del: Določevanje finosti
EN 196-7 Metode preskušanja cementa - 7. del: Metode jemanja in priprave vzorcev
cementa
4
---------------------- Page: 6 ----------------------
SIST EN 197-1 : 2002
1)
EN 196-21 Metode preskušanja cementa - 21. del: Določevanje vsebnosti klorida, ogljikovega
dioksida in alkalij v cementu
EN 197-2 Cement - 2. del: Ovrednotenje skladnosti
prEN 13639:1999 Določevanje vsebnosti skupnega organskega ogljika v apnencu
EN 451-1 Metoda preskušanja elektrofiltrskega pepela - 1. del: Določevanje vsebnosti
prostega kalcijevega oksida
EN 933-9 Preskusi geometričnih lastnosti agregatov - 9. del: Ocenjevanje finih delcev -
Preskus z metilenmodrim
EN 934-2 Kemijski dodatki za beton, malto in injekcijsko maso - 2. del: Kemijski dodatki za
beton - Definicije in zahteve
ISO 9277 Določevanje specifične površine trdnih snovi s plinsko absorpcijo z uporabo metode
BET
3 Definicije
V EN 197-1 se uporabljajo naslednje definicije:
3.1 Reaktivni kalcijev oksid (CaO): Tisti delež kalcijevega oksida, ki pri normalnih pogojih strjevanja
lahko tvori kalcijeve silikat hidrate ali kalcijeve aluminat hidrate.
OPOMBA: Za izračun tega deleža se od skupnega deleža kalcijevega oksida (glej EN 196-2) odštejeta delež, vezan v
kalcijevem karbonatu (CaCO ), izračunan na podlagi izmerjene količine ogljikovega dioksida (CO ) (glej EN 196-21),
3 2
ter delež, vezan v kalcijevem sulfatu (CaSO ), izračunan na podlagi izmerjene količine sulfata (SO ) (glej EN 196-2),
4 3
brez upoštevanja SO , vezanega z alkalijami.
3
3.2 Reaktivni silicijev dioksid (SiO ): Tisti delež silicijevega dioksida, ki je po obdelavi s solno kislino
2
(HCl) in vrelo raztopino kalijevega hidroksida (KOH) topen.
OPOMBA: Količina reaktivnega silicijevega dioksida se določi tako, da se od skupne vsebnosti silicijevega dioksida (glej EN
196-2) odšteje tisti delež, ki ga vsebuje ostanek, netopen v solni kislini in kalijevem hidroksidu (glej EN 196-2), oba pa
sta preračunana na suho snov.
3.3 Glavna sestavina: Posebej izbrani neorganski material, katerega masni delež znaša več kot 5 %
vsote vseh glavnih in manj pomembnih sestavin.
3.4 Manj pomembna sestavina: Posebej izbrani neorganski material, katerega masni delež ni večji
od 5 % vsote vseh glavnih in manj pomembnih sestavin.
3.5 Vrsta običajnega cementa: Eden od 27 proizvodov (glej razpredelnico 1) v družini običajnih
cementov.
3.6 Trdnostni razred cementa: Razred tlačne trdnosti.
3.7 Notranje kontrolno preskušanje: Stalno preskušanje vzorcev cementa, odvzetih na mestu(ih)
izhoda/oddaje iz tovarne ali odpremne postaje, ki ga izvaja proizvajalec.
3.8 Obdobje kontrole: Časovno obdobje proizvodnje in odpreme, določeno za ovrednotenje
rezultatov preskusov notranje kontrole.
3.9 Karakteristična vrednost: Vrednost za predpisano lastnost, izven katere leži določen odstotek P
k
vseh vrednosti populacije.
1)
EN 196-21 je sedaj vključen v EN 196-2.
5
---------------------- Page: 7 ----------------------
SIST EN 197-1 : 2002
3.10 Predpisana karakteristična vrednost: Karakteristična vrednost neke mehanske, fizikalne ali
kemične lastnosti, ki ne sme biti višja od zgornje mejne vrednosti oziroma nižja od spodnje mejne
vrednosti.
3.11 Mejna vrednost posameznega rezultata: Vrednost neke mehanske, fizikalne ali kemične
lastnosti, ki pri nobenem posameznem rezultatu ne sme biti višja od zgornje mejne vrednosti oziroma
nižja od spodnje mejne vrednosti.
3.12 Dovoljena verjetnost sprejemljivosti CR: Verjetnost sprejemljivosti za prevzem cementa, ki
ima karakteristično vrednost izven predpisane mejne karakteristične vrednosti, pri danem planu
vzorčenja.
3.13 Plan vzorčenja: Poseben načrt, ki določa (statistično) velikost(i) vzorca, ki mora biti uporabljen,
odstotek P in dovoljeno verjetnost sprejemljivosti CR.
k
3.14 Naključni vzorec: Vzorec, vzet ob istem času na istem mestu za nameravano preskušanje. Dobi
se lahko iz enega ali več posameznih vzorcev, odvzetih neposredno drug za drugim (glej EN 196-7).
4 Cement
Cement je hidravlično vezivo, tj. fino zmlet neorganski material, ki zmešan z vodo tvori pasto, ta pa na
podlagi reakcij in procesov hidratacije veže in strjuje ter po strditvi ohrani trdnost in stabilnost tudi v vodi.
Cement, skladen z EN 197-1, imenovan cement CEM, mora dati, če je pravilno odmerjen in zmešan z
agregatom in vodo, beton ali malto, ki ostane dovolj dolgo primerno obdelaven. Po določenem času
mora doseči predpisano trdnost in mora biti dolgo prostorninsko stabilen.
Hidravlično strjevanje cementa CEM temelji predvsem na hidrataciji kalcijevih silikatov; v procesu
strjevanja lahko sodelujejo tudi druge kemične spojine, npr. aluminati. Vsota deležev reaktivnega
kalcijevega oksida (CaO) in reaktivnega silicijevega dioksida (SiO ) v cementu CEM mora biti vsaj 50 %
2
mase, če so deleži izračunani po EN 196-2.
Cementi CEM sestojijo iz različnih materialov in so statistično enakomerne sestave, kar je zagotovljeno s
postopki za zagotavljanje kakovosti proizvodnje in za ravnanje z materiali. Povezava med postopki
proizvodnje in postopki ravnanja z materiali ter skladnostjo cementa z EN 197-1 je obravnavana v EN 197-2.
OPOMBA: Obstajajo tudi cementi, ki strjujejo zaradi hidratacije drugih spojin, npr. kalcijevega aluminata v aluminatnem
cementu.
5 Sestavine
5.1 Splošno
Zahtevane lastnosti sestavin, opisanih v 5.2 do 5.5, morajo biti praviloma ugotovljene po metodah
preskušanja, opisanih v EN 196, razen če ni določeno drugače.
5.2 Glavne sestavine
5.2.1 Portlandcementni klinker (K)
Portlandcementni klinker je proizveden s sintranjem natančno predpisane mešanice surovin (surovinska
moka, pasta ali blato), ki vsebujejo elemente, običajno izražene v obliki oksidov CaO, SiO , Al O ,
2 2 3
Fe O , in majhne količine drugih snovi. Surovinska moka, pasta ali blato morajo biti drobnozrnati, dobro
2 3
premešani in zato homogeni.
Portlandcementni klinker je hidravlični material, ki mora vsebovati najmanj dve tretjini mase kalcijevih
silikatov (3CaO.SiO in 2CaO.SiO ), ostanek pa sestoji iz klinkerjevih faz, ki vsebujejo aluminij in železo,
2 2
ter drugih spojin. Masno razmerje (CaO)/(SiO ) ne sme biti manjše od 2,0. Vsebnost magnezijevega
2
oksida (MgO) ne sme presegati 5,0 % mase.
6
---------------------- Page: 8 ----------------------
SIST EN 197-1 : 2002
5.2.2 Granulirana plavžna žlindra (S)
Granulirana plavžna žlindra se dobi s hitrim hlajenjem žlindrine taline s primerno sestavo, ki je taka, kot
se dobi s taljenjem železove rude v plavžu in vsebuje najmanj dve tretjini mase steklaste žlindre in ima
hidravlične lastnosti, če je primerno aktivirana.
Seštevek mas kalcijevega oksida (CaO), magnezijevega oksida (MgO) in silicijevega dioksida (SiO ) mora
2
znašati najmanj dve tretjini mase granulirane plavžne žlindre. Ostanek vsebuje aluminijev oksid (Al O ) in
2 3
manjše količine drugih sestavin. Masno razmerje (CaO + MgO)/(SiO ) mora biti večje od 1,0.
2
5.2.3 Pucolanski materiali (P, Q)
5.2.3.1 Splošno
Pucolani so naravne snovi, silikatne ali silikatno-aluminatne sestave ali kombinacija obeh. Čeprav imata elektro-
filtrski pepel in mikrosilika pucolanske lastnosti, sta predpisana v posebnih točkah (glej 5.2.4 in 5.2.7).
Pucolani, zmešani z vodo, se sami ne strjujejo, toda fino zmleti v prisotnosti vode in pri normalni zunanji
temperaturi reagirajo z raztopljenim kalcijevim hidroksidom (Ca(OH) ). Pri tem nastanejo spojine kalcijevih
2
silikatov in kalcijevih aluminatov, ki dajejo trdnost. Te spojine so podobne tistim, ki nastanejo pri hidrataciji
hidravličnih materialov. Pucolani vsebujejo predvsem reaktivni silicijev dioksid (SiO ) in aluminijev oksid
2
(Al O ). Ostanek vsebuje železov oksid (Fe O ) in druge okside. Delež reaktivnega kalcijevega oksida za
2 3 2 3
hidratacijo je zanemarljiv. Količina reaktivnega silicijevega dioksida ne sme biti manjša od 25,0 % mase.
Pucolanski materiali morajo biti pravilno pripravljeni, to pomeni, da morajo biti primerno izbrani,
homogenizirani, osušeni ali toplotno obdelani in zdrobljeni ali zmleti, odvisno od tega, v kakšnem stanju
so pridobljeni ali dostavljeni.
5.2.3.2 Naravni pucolan (P)
Naravni pucolani so ponavadi snovi vulkanskega izvora ali sedimentne kamnine s primerno kemično in
mineraloško sestavo. Skladni morajo biti s 5.2.3.1.
5.2.3.3 Naravni kalcinirani pucolan (Q)
Naravni kalcinirani pucolani so snovi vulkanskega izvora, gline, skrilavci ali sedimentne kamnine,
aktivirani s termično obdelavo. Skladni morajo biti s 5.2.3.1.
5.2.4 Elektrofiltrski pepeli (V, W)
5.2.4.1 Splošno
Elektrofiltrski pepel se dobi z elektrostatičnim ali mehanskim izločanjem prašnih delcev iz dimnih plinov
peči, ki so kurjene z uprašenim premogom. Pepel, dobljen na druge načine, se ne sme uporabljati za
cement, ki je skladen z EN 197-1.
Elektrofiltrski pepel je po naravi silikatno-aluminatni (silicijski) ali silikatno-apneni (kalcijski). Prvi ima
pucolanske lastnosti, drugi ima lahko dodatno še hidravlične lastnosti. Žarilna izguba elektrofiltrskega
pepela, preskušeno po EN 196-2 z enournim žarjenjem, ne sme biti večja od 5,0 % mase.
Sprejemljivi so tudi elektrofiltrski pepeli z žarilno izgubo od 5,0 % do 7,0 % mase ob predpostavki, da so
glede trajnosti, zlasti odpornosti proti učinkom mraza, in združljivosti z dodatki izpolnjene zahteve
ustreznih standardov in/ali predpisov za beton ali malto, ki veljajo na mestu uporabe. Pri elektrofiltrskem
pepelu, ki ima žarilno izgubo med 5,0 % in 7,0 % mase, mora biti zgornja mejna vrednost 7,0 %
navedena na embalaži in/ali spremnem dokumentu.
5.2.4.2 Silicijski elektrofiltrski pepel (V)
Silicijski elektrofiltrski pepel je fin prah iz pretežno kroglastih delcev, ki imajo pucolanske lastnosti.
Vsebovati mora predvsem reaktivni silicijev dioksid (SiO ) in aluminijev oksid (Al O ). Ostanek vsebuje
2 2 3
železov oksid (Fe O ) in druge spojine.
2 3
7
---------------------- Page: 9 ----------------------
SIST EN 197-1 : 2002
Delež reaktivnega kalcijevega oksida mora biti manjši od 10,0 % mase, delež prostega kalcijevega oksida,
določenega po metodi, opisani v EN 451-1, ne sme biti večji od 1,0 % mase. Sprejemljiv je tudi
elektrofiltrski pepel, ki vsebuje več kot 1,0 % mase in manj od 2,5 % mase prostega kalcijevega oksida, ob
predpostavki, da ekspanzija (prostorninska obstojnost), preskušena po EN 196-3 na mešanici iz 30 % mase
silicijskega elektrofiltrskega pepela in 70 % mase CEM I cementa, skladnega z EN 197-1, ni večja od 10
mm.
Delež reaktivnega silicijevega dioksida mora biti najmanj 25,0 % mase.
5.2.4.3 Kalcijski elektrofiltrski pepel (W)
Kalcijski elektrofiltrski pepel je fin prah, ki ima hidravlične in/ali pucolanske lastnosti. Vsebuje predvsem
reaktivni kalcijev oksid (CaO), reaktivni silicijev dioksid (SiO ) in aluminijev oksid (Al O ). Ostanek
2 2 3
vsebuje železov oksid (Fe O ) in druge spojine. Delež reaktivnega kalcijevega oksida ne sme biti manjši
2 3
od 10,0 % mase. Kalcijski elektrofiltrski pepeli, ki vsebujejo od 10,0 % do 15,0 % mase reaktivnega
kalcijevega oksida, morajo vsebovati najmanj 25,0 % mase reaktivnega silicijevega dioksida.
Primerno zmleti kalcijski elektrofiltrski pepel, ki vsebuje več kot 15,0 % mase reaktivnega kalcijevega
oksida, mora imeti tlačno trdnost po 28 dneh, preskušeno po EN 196-1, najmanj 10,0 MPa. Pred
preskušanjem se mora elektrofiltrski pepel zmleti tako, da je finost, ki se izrazi kot masni delež ostanka
pepela po mokrem sejanju na situ z velikostjo odprtin 40 µm, med 10 % in 30 % mase. Preskusna malta
se mora namesto s cementom pripraviti samo z zmletim kalcijskim elektrofiltrskim pepelom.
Preskušanci se morajo razkalupiti 48 ur po pripravi in nato do preskušanja negovati v prostoru z
relativno vlažnostjo najmanj 90 %.
Ekspanzija (prostorninska obstojnost) kalcijskega elektrofiltrskega pepela, preskušena po EN 196-3 na
mešanici iz 30 % mase kalcijskega elektrofiltrskega pepela, zmletega, kot je opisano zgoraj, in 70 %
mase cementa CEM I, skladnega z EN 197-1, mora biti manjša od 10 mm.
OPOMBA: Če je vsebnost sulfata (SO ) v elektrofiltrskem pepelu večja od dovoljene zgornje mejne vrednosti za vsebnost
3
sulfata v cementu, je treba to pri proizvodnji cementa upoštevati z ustreznim zmanjšanjem količine sestavin, ki
vsebujejo kalcijev sulfat.
5.2.5 Žgani skrilavec (T)
o
Žgani skrilavec, zlasti žgani oljni skrilavec, se proizvaja v posebnih pečeh pri temperaturi približno 800 C.
Zaradi sestave naravnega materiala in proizvodnega procesa vsebuje žgani skrilavec faze klinkerja,
pretežno dikalcijev silikat in monokalcijev aluminat. Žgani skrilavec vsebuje poleg majhnih količin
prostega kalcijevega oksida in kalcijevega sulfata tudi večji delež pucolansko aktivnih oksidov, zlasti
silicijevega dioksida. Zato ima fino zmleti žgani skrilavec hidravlične lastnosti take kot portlandski
cement in poleg teh tudi pucolanske lastnosti.
Primerno zmleti žgani skrilavec mora imeti tlačno trdnost po 28 dneh, preskušeno po EN 196-1, najmanj
25,0 MPa. Malto je treba namesto s cementom pripraviti samo s fino zmletim žganim skrilavcem.
Preskušanci se morajo razkalupiti 48 ur po pripravi in nato do preskušanja negovati v prostoru z
najmanj 90 odstotno relativno vlažnostjo.
Ekspanzija (prostorninska obstojnost) žganega skrilavca, preskušena po EN 196-3 na mešanici iz 30 %
mase mletega žganega skrilavca in 70 % mase cementa CEM I, skladnega z EN 197-1, mora biti manjša
od 10 mm.
OPOMBA: Če je vsebnost sulfata (SO ) v žganem skrilavcu večja od dovoljene zgornje mejne vrednosti za vsebnost sulfata v
3
cementu, je treba to pri proizvodnji cementa upoštevati z ustreznim zmanjšanjem količine sestavin, ki vsebujejo
kalcijev sulfat.
5.2.6 Apnenec (L, LL)
Apnenec mora izpolniti te zahteve:
a) vsebnost kalcijevega karbonata (CaCO ), izračunana iz vsebnosti kalcijevega oksida, mora biti
3
najmanj 75 % mase;
8
---------------------- Page: 10 ----------------------
SIST EN 197-1 : 2002
b) vsebnost gline, ugotovljena s preskusom z metilenmodrim po EN 933-9, ne sme biti večja od 1,20 g/100
2
g. Za ta preskus mora biti apnenec zmlet na finost okoli 5000 cm /g, določeno kot specifična
površina po EN 196-6;
c) vsebnost skupnega organskega ogljika (TOC), preskušena po prEN 13639:1999, mora ustrezati
enemu od teh meril:
– LL : ne sme biti večja od 0,20 % mase,
– L: ne sme biti večja od 0,50 % mase.
5.2.7 Mikrosilika (D)
Mikrosilika nastaja v proizvodnji silicijevih in ferosilicijevih zlitin v elektropečeh pri redukciji zelo čistega
kremena s premogom in sestoji iz zelo drobnih kroglastih delcev, ki vsebujejo najmanj 85 % mase
amorfnega silicijevega dioksida.
Mikrosilika mora izpolniti te zahteve:
a) žarilna izguba, preskušena po EN 196-2 z enournim žarjenjem, ne sme biti večja od 4,0 % mase;
b) specifična površina (BET) neobdelane mikrosilike, preskušena po ISO 9277:1995, mora biti najmanj
2
15,0 m /g;
Mikrosilika, ki se melje skupaj s klinkerjem in kalcijevim sulfatom, je lahko v originalnem stanju,
stisnjena ali granulirana (z vodo).
5.3 Manj pomembne sestavine
Manj pomembne sestavine so posebej izbrani neorganski naravni mineralni materiali, neorganski
mineralni materiali, dobljeni pri proizvodnih procesih klinkerja, ali sestavine, določene v 5.2, če v
cementu niso glavne sestavine.
Manj pomembne sestavine, če so primerno pripravljene, in zaradi svoje porazdelitve velikosti zrn
izboljšajo fizikalne lastnosti cementa (kot sta obdelovalnost ali zadrževanje vode). Lahko so inertne ali
pa imajo neizrazite hidravlične, latentno hidravlične ali pucolanske lastnosti. Za te njihove lastnosti ni
zahtev.
Manj pomembne sestavine morajo biti pravilno pripravljene, to pomeni, da morajo biti primerno izbrane,
homogenizirane, osušene in zdrobljene ali zmlete, odvisno od tega, v kakšnem stanju so pridobljene ali
dostavljene. Ne smejo znatno povečati potrebe cementa po vodi, nikakor pa ne smejo poslabšati
odpornosti betona ali malt
...
Questions, Comments and Discussion
Ask us and Technical Secretary will try to provide an answer. You can facilitate discussion about the standard in here.